Že od leta 1906 so vsi modeli znamke Rolls-Royce sinonim za najboljše, kar obstaja. Seveda se to po dobrih stotih letih nikakor ni spremenilo, saj so materiali zdaj še bolj skrbno izbrani in avtomobili še vedno izgledajo graciozno. Se je pa po drugi strani spremenila miselnost kupcev, vsaj nekaterih. Če so se včasih vozili samo na zadnji klopi, se lahko danes vozijo sami. Model wraith je na primer narejen izključno zato, da ga bodo lastniki vozili, v primeru rolls-roycea ghost pa se še vedno lahko odločijo, ali bodo vozili ali bodo voženi. V nobenem primeru jim ne bo težko. Predvsem pa je zanimivo, kot so se radi pohvalili predstavniki znamke, da kupci ghosta do zdaj sploh še niso vozili avtomobilov z znano figurino Spirit of Ecstasy. Kar 70 odstotkov kupcev je takšnih.
Rolls-royce ghost series I oziroma 'baby rolls', kot mu ljubkovalno pravijo, velja še vedno za ogromen avtomobil, vendar je od najprestižnejšega in predvsem večjega phantoma krajši za kar 44 centimetrov.
Skupna dolžina nanese na 5,4 metra. Tudi po nedavni posodobitvi, ki je ghostu samo malenkostno prevetrila izgled, ker je na trgu že od 'davnega' leta 2010. Nanj zelo spominja tudi model wraith, ki sem ga nedavno vozil v domovini. Jasno, imata enako osnovo, za še večje odstopanje od vsakdanjih modelov pa lahko poskrbi tudi dvobarven obraz, ki zajema masko, pokrov motorja in obrobo vetrobranskega stekla: poimenovali so ga 'wake channel' in spominja na sled letal. Še ena tradicionalna: že od vsega začetka je vsem modelom enako, da je višina od tal do vrha koles enaka višini od vrha koles do strehe. Tudi zato so tako nastopaški.
Oblika me je res prevzela, v živo dobiš tisti pravi občutek o pojavi tega avtomobila, ampak me je še bolj navdušila glamurozna notranjost. Se mi je bilo skoraj nerodno usesti na tisto mehko belo usnje s črnimi športnimi kratkimi hlačami. Na črne predpražnike iz jagenjčkove volne, ki je debela vsaj 10 centimetrov, je škoda sploh polagati umazane čevlje. Najbolje je biti kar bos, tako fin občutek je. Zadaj je prostor namenjen dvema, ki lahko med vožnjo gledata televizijo, vsak na svojem zaslonu, opravljata tekoče posle na priročnih mizicah ali pa si spustita naklon sedeža do te mere, da elegantno spita dobršen del vožnje. Krom tukaj ni kakšna svetleča plastika, všeč mi je, da so vsi elementi več ali manj masivni. Še najmanj les, ki se zdi v 'poceni rollsih' bistveno tanjši kot pri phantomu. Angleži znajo ustvariti pravi prestižni kokon za vse tiste, ki si to lahko privoščijo. Tehnika pa je seveda takšna, kot jo lahko najdemo v admiralski ladji znamke BMW, ki je od leta 1998 lastnik pravic do imena aristokratske britanske znamke. Zdaj imajo sedež na jugu Anglije, na mirnem podeželju posestva Goodwood, ki se razprostira na petdesetih kvadratnih kilometrih, zelo blizu pa je seveda še kako znano dirkališče. Kot da ga potrebujejo ...
Občutek med vožnjo je res poseben. Ne samo zaradi strahu pred tem, da boš kaj opraskal in doma jedel kruh in vodo, tudi zaradi pogledov ostalih v prometu ne, ker se hitro navadiš, da jih ne opazuješ več, ker vsi gledajo, če je notri kakšen Wayne Rooney. Ne, za ljubitelja avtomobilov je nekaj posebnega dokaj visoko sedenje, kjer te obkroža skoraj kot v patriji debela pločevina, v rokah pa držiš pretanek volan, ki je spet svojevrstna klasika, po občutku podobna tistim na plovilih. Vožnja po angleškem podeželju je lahkotna zaradi perfektnega zračnega vzmetenja in prilagodljivih blažilnikov, ki neprenehoma spreminjajo trdoto, da imajo potniki res občutek, da so na oblaku.
Ghost do stotice z mesta pospeši v vsega 4,9 sekunde in bi verjetno pospeševal tudi preko elektronske omejitve, ki pospeševanje ustavi pri 250 km/h.
Odlična je tudi zvočna zatesnitev, saj se v notranjosti večinoma ne sliši, kako pod pokrovom motorja brni 6,6-litrski dvanajstvaljnik z dvema turbopolnilnikoma. Proizvede 'skromnih' 420 kW oziroma 570 'konjev' in 780 Nm navora. In čeprav pri Rolls-Royceu v preteklosti moči sploh niso navajali, ker so bili prepričani, da je je vedno dovolj, se to odraža v notranjosti še vedno v pomanjkanju merilnika vrtljajev. V bistvu ima samo merilnik preostale moči, ki je na voljo. Ob lahkotni in vseeno ne počasni vožnji je na zalogi še vedno okoli 90 odstotkov potenciala.
Seveda jo je z malce truda mogoče spraviti tudi na 'nulo'. Hitrost nabira z izjemno lahkoto in šele v ovinku postane jasno, da ghost še zdaleč ni lahek avtomobil. Slabi dve toni in pol bi pokazala tehtnica in med hitenjem se začne obnašati kot slon, ki želi tekmovati z gazelo. Malo slabše se odreže kot wraith in če bi s takšno vožnjo šofer vozil svojega šefa na zadnjem sedežu, bi verjetno kar hitro izgubil svojo službo. Umirjeno in elegantno bo najbolje, vseeno pa sem na koncu spoštljivo prikimal inženirjem, da so uspeli nagibanje obdržati v mejah normale in s tem zakriti vso to maso.
Osemstopenjski samodejni menjalnik je povezan z navigacijo, da kar sam prestavi pred ovinkom v pravo prestavo, kar sem sicer že videl v nekaterih drugih cenejših nemških avtomobilih, manjkrat pa poslušal sistem 16 zvočnikov, ki skupaj premorejo kar 1300 vatov moči in ki samodejno prilagajajo zvok v primeru dežja, da boste uživali v vseh Vivaldijevih letnih časih. Vsi tehnološki cukrčki se upravljajo preko multimedijskega sistema, ki je spredaj spojen z 10,3-palčnim zaslonom. Razume enostavne glasovne ukaze, kot so kliči, sprejmi in podobno v več jezikih, spredaj in zadaj pa z vsem upravljate preko kontrolnika iDrive, pardon, v primeru ghosta se imenuje 'kontrolnik Spirit of Ecstasy'.
Ko sem po veliko prevoženih kilometrih, še enkrat pardon, miljah vrnil ghosta, je bilo usnje na sedežih še vedno snažno belo in noge v čevljih suhe, ker prezračevalni sistem ločeno upravlja s temperaturo zraka spodaj in zgoraj. Emblem na kolesih je bil tudi med vožnjo poravnan s cesto, ne samo, ko sem parkiral, cena v tehničnih podatkih pa je bila na koncu bolj ali manj za atrakcijo, posebnega pomena za prave kupce tako ali tako nima. Pri nas bi z vsem, kar požre še država, stal nekje 360 tisoč evrov, pa bi se šele začeli pogovarjati o barvi usnja na sedežih.
__________________________________________________________________________________________________________________
Spirit of Ecstasy
Ornamenti na pokrovih motorjev niso nič neobičajnega, Bentley še vedno vztraja pri njih, pri Mercedes-Benzu pa vam običajno dajo šrtleči emblem na izbiro v sklopu elegantne ali športne maske. Desetletja nazaj so okraski kitili avte vseh znamk, ki so dale kaj nase, od chryslerjev, buickov, chevroletov in fordov do cadillacov. No, danes si boste lahko najbolj šteli v čast, če boste doma polirali ravno Rolls-Roycevo figuro, ki je zasnovana na poziranju angleške igralke Eleanor Thornton.
Zgodovina ikonične gospe sega že v davno leto 1911, ko so jih pri Rolls-Royceu prvič pričeli lepiti na pokrove motorjev. Zanimivo, da so pred tem lastniki avtomobilov nanje lepili najbolj nemogoče figurice, ker je to pač bilo popularno. Doma izdelana skropucala na avte takega kova kajpak ne spadajo. Sprva so bili kipci malce večji kot sedaj in izdelani iz srebra, ker pa kraje le-teh zato seveda niso bile redkost, so kaj kmalu izbrali drugo, cenejšo zlitino, iz katere so jih izdelovali.
Spirit of Ecstasy uteleša duh Rolls-Roycea, simbolizira umirjenost, odsotnost vibracij, hitrost, tišino, posebno energijo in prestiž znamke. Predvsem pa resnično krasen kos pločevine.
Sredi tridesetih pa vse tja do petdesetih let prejšnjega stoletja je naša protagonistka klečala oz. zelo nizko tekla, da pri tistih bolj športnih različicah rolls-roycev vozniku ni zastirala pogleda na cesto. To pa je ljubezen do detajlov te angleške znamke. Vsak kipec je seveda izdelan ročno, danes pa lahko kupci izbirate tudi med precej dražjima različicama – tako, ki nosi na sebi 24-karatno zlato in drugo, ki je narejena iz kristala in se sveti. Cena enega spirita znaša okoli dva tisočaka evrov, zato le pazite, da je vsakič pospravljen pod pokrov motorja.
________________________________________________________________________________________________