Plastični mlinček

Ampak najprej boste opazili obliko. Priznani nizozemski oblikovalec Laurens van den Acker, ki je prej šilil risalne svinčnike pri Audiju, Fordu in Mazdi, je zdaj zadolžen kar za celotno znamko Renault, clio je poleg capturja le prvi od novo oblikovanih serijskih modelov. Najbolj opazen je ogromen znak spredaj, luči so marsikomu prevelike, so pa zadaj toliko bolj privlačne, zanimivi so mini tretje okence na boku in skriti kljuki zadnjih bočnih vrat, z opremo trendy pa je poskrbljeno še za precej bolj vpadljiv videz. Ravno videz je kriv za slabo preglednost nazaj, ker je C-stebriček tako masiven, da boste bolj malo videli vstran in nazaj, ker je šipa tako nizka. Spredaj pa morate paziti na odbijač, ker je zelo blizu tal in ga mimogrede opraskate na kakšnem robniku.

Vtis pri spodobno velikem prtljažniku malo pokvari utor za zapiranje, ker je iz gladke plastike in pod tako čudnim kotom, da preveč drsi, tako da si bo marsikdo moral kar umazati roke, da zapre vrata. Zelo plastična in s tem škripajoča je žal tudi notranjost. Na videz sicer privlačna in uporabna, ampak svetlečo pretanko plastiko bi lahko nadomestili z vsaj malo debelejšo pa bi bil vtis bistveno boljši.

Motor je čisto nov Renaultov izdelek, v celoti iz aluminija in v bistvu njihov prvi trivaljnik. Valj manj (v osnovi zamenjuje štirivaljni TCe 100) naj bi zaradi manjšega trenja zmanjšal porabo za 4 odstotke, manjša prostornina za 5 odstotkov, nekaj prihranka pa gre še na račun bolj učinkovite turbine. Bere se fino, jaz sem vedno za majhne in učinkovite motorje, če se to res pozna tudi v praksi. Ampak se pri tem ne kaj dosti. Naj sem bil še tako priden, poraba ni bila manjša od petih litrov, v praksi pa večinoma med 7 in 8, na avtocesti pri čisto normalnih hitrostih celo ves čas 8 litrov. To pa ni malo za trivaljni mlinček. Da je glasen, niti ne moti toliko, rad se tudi zavrti, le z mesta je zelo neodločen in ga morate malo bolj pritisniti, kar pa spet pomeni, da bo porabil več.

Kdor se veliko lenobno vozi po mestu, mu motor nikakor ne bo všeč, ker zahteva preveč dela. Če se z mesta težko premakne, potem vseeno bolj odločno sune, ampak šele pri nekje 2500 vrtljajih, ko dejansko doseže največji navor 136 Nm, kljub temu da Renault pravi, da je 90 odstotkov na voljo že pri 1650 vrtljajih. V višjih se potem obnaša zelo dinamično, navdušenim voznikom ponuja kar nekaj veselja in ga bodo radi priganjali do številke 5000 (največ 5500), ko doseže največjo moč, seveda pa pri takšni vožnji lahko računate na porabo 9 litrov, kar je zelo veliko za manj kot litrski motor. Ker je motor lahek, je seveda tudi nos takšnega clia dodatno razbremenjen, kar pomeni še malo boljšo vodljivost in na trenutke na kakšni ovinkasti cesti, kjer zaradi pomanjkanja navora ni preveč vzponov, še nekaj dodatnega veselja za volanom. Clio ima že v osnovi odlično nastavljeno podvozje in se z malo širšimi pnevmatikami odlično drži ceste. Vse skupaj spremlja zanimiv rezek zvok trivaljnika, ima pa še sistem stop&start, ki izklaplja motor, ko stojite, ampak mi nimamo takšnih velemest, da bi se to zelo poznalo pri porabi.

In potem je tukaj še cena. Z bogato opremo dynamique energy in posebnim dodatkom trendy rdeča, ki naredi tega clia res zelo privlačnega na pogled, stane kar 15 tisoč evrov. Poseben 'krizni' popust ga sicer poceni na 13.210 evrov, ampak je še vedno preveč. Moje mnenje? Če ste nezahteven voznik, morda še bolj pogosto voznica, izberite osnovni 1,2 16V, ki je 1.200 evrov cenejši, verjetno v praksi celo manj porabi, čeprav je seveda tudi šibkejši, predvsem pa je dobro preizkušen v vseh teh letih.