Zmagovalnega imena se ne menja

In verjetno za to obstaja dober razlog. S pompozno masko bi zlahka preslepil marsikoga in santa fe je še enkrat dokaz, da Hyundai veliko stavi na izgled svojih avtomobilov. Zato ohranja svoje zmagovalno ime, čeprav bi mu lahko rekli tudi ix45. Ostro zašiljene linije so na maski obrobljene s kromom in spodaj z led svetili, kar ustvarja prestižen in opazen izgled, privlačnejši tudi od bistveno dražjih konkurentov. Zelo masiven zadnji stebriček seveda pomeni slabšo preglednost za vozilo, po drugi strani pa ima vzvratno kamero, ko vozite ritensko. Skupaj z velikimi kolesi deluje precej mišičasto in sodobno, kar je kupcem v tem razredu zelo pomembno.

Ni pa le izgled tisti, ki prepriča. Če upoštevamo cenovni rang, so znotraj prijetni materiali, kakovost izdelave je na nivoju, prostora pa je ogromno. Korejci so naredili velik napredek pri namestitvi za volanom, ki je vzorna, in tudi gumbi so kar premišljeno nameščeni tako na volanski obroč kot sredinsko konzolo. Se pa morda ravno tu vidi, zakaj gre za cenovno ugodnejši avtomobil, saj so veliki moderni zasloni rezervirani samo za boljše pakete opreme, marsikoga bo zmotila tudi indigo modra osvetlitev, ki se zdi že za časom, predvsem pa ne ponuja dovolj dobrega kontrasta, da bi bila berljivost odlična.

Santa fe je v prvi vrsti prijeten in udoben avtomobil, ki se dokaj tiho pelje, mogoče za moj okus preveč ameriško in čuti se, da je santa fe kar konkretno velik avtomobil, ki tehta okoli 2 toni. Zato tudi navdušenci nad ovinki ne boste kupili takšnega SUV-ja za hitro vožnjo, ker volanski mehanizem ponuja premalo občutka, gre pa seveda čisto lepo glede na zasnovo. Podvozje je na slabih podlagah na trenutke malo bolj glasno, ampak to so že malenkosti, ker bo večini bolj pomembno, da je izza volana zaradi višjega sedenja dober pregled naprej in da je oddaljenost od tal dovolj velika, da se sme zapeljati na kakšen slabši makadam, ali, bolj verjetno, robnik.

Odlične ocene si zasluži turbodizelski motor z 2,2 litra prostornine in 145 kilovati, kar je malenkost manj kot 200 'konjev'. Lepo potegne tudi iz nizkih vrtljajev, sicer se veselje kar hitro konča pod 4000 vrtljaji, najlepše pa se počuti na avtocesti pri stalnih 130 na uro, ko je tih in še vedno ponuja dovolj veliko zalogo moči. Masa in velikost povprečno zahtevata okoli 8 litrov dizla na 100 kilometrov, kar je pričakovana poraba goriva, seveda pa bo porabil več med pogosto mestno vožnjo.

Štirikolesni pogon, ki ga je zasnovala Magna, lahko na kakšni spolzki podlagi zaklenete, ker se sicer moč prenaša le na sprednji kolesi, gre pa za sistem z elektrohidravlično sklopko, ki naj bi ves čas nadziral dogajanje in po potrebi prenašal moč k tistemu kolesu, ki ima oprijem, oziroma zaviral tisto, ki se vrti v prazno. Ni za težek teren, logično, je pa za zanesljivo speljevanje na spolzkem. Tudi menjalnik mi je všeč, čeprav bi morda celo raje imel samodejnega, ki pa je zaradi neugodnega razreda DMV (15% namesto 6%), ki si ga je zamislila naša država, kar 4.000 evrov dražji! Preveč.

Santa fe je postal presneto dober SUV za še vedno zmerno ceno. Dejansko ponuja veliko več od konkurence in ga lahko le priporočim, če imate v žepu okoli 35 tisoč evrov in želite točno takšen avtomobil kot je na fotografijah. Ne ponuja še vseh tehnoloških domislic ali prestiža podobno zasnovanih vozil, kar je seveda dobro, saj bi moral biti potem precej dražji. Ponavljam pa, da za bistveno manj denarja ponuja celo bolj privlačen izgled in ohranja svoje zmagovalno ime.