Ostalo je ime

Včasih jih je bilo na trgu le nekaj, no, vsaj pri nas, zdaj pa jih ima že veliko znamk in nekateri so res odlični. Zakaj torej hilux, ki so jih v 45 letih prodali že več kot 13 milijonov? Oblika ni nič posebnega, sicer izgleda robustno, ampak precej zadržano. Hecno, da je kupcem v tem razredu postal pomemben tudi zunanji izgled, saj gre nenazadnje za delovno vozilo, ki pa ga marsikdo kupi kar za izražanje modernega življenjskega sloga. Ali pa zaradi ugodnejših davščin. No, na področju izgleda je hilux že precej zadaj. Prostora tudi nima veliko, prej malo. V kabini so namreč konkurentje že bolj prostorni in imajo bolj udobno zadnjo klop, tako da se brez večjih muk tudi štirje lahko podajo na daljšo pot, tukaj pa se bodo zadaj hitro pričeli zmrdovati nad pomanjkanjem prostora za noge. Fino je, da si lahko na sedežih omislite tudi usnje, ki ga sam sicer ne bi izbral, se pa zato zelo enostavno čisti in sprednja sedeža sta ogrevana, da bo pozimi bolj znosno.

Plastika je cenena, ampak ker gre za delovno vozilo, to niti ni pomembno. Moti pa, da je pri slabih 30 tisoč kilometrih, kolikor jih je imel testni hilux, občasno že kar konkretno škripala. Za razliko od konkurence ima še vedno klasično mehansko ročico, s katero iz pogona na zadnji kolesi preklopite na vsa štiri oziroma naprej v reduktor. V določenih primerih je to celo prednost in da, manj kot je elektronike, manj se lahko pokvari, hilux pa še vedno velja za eno bolj zanesljivih vozil nasploh. Z vidika voznika in njegovega delovnega okolja pa to pomeni en odlagalni prostor manj, ker bi se tam lahko nahajal še en velik odprt predal. Tudi samodejni menjalnik je iz stare šole. Ima le 5 stopenj, prestavlja počasi, žal pa ne ponuja še možnosti ročnega prestavljanja. Le pri vožnji dol, terenu ali na primer vleki prikolice mu lahko določite najvišjo dovoljeno prestavo, če pomaknete ročico nazaj, to je pa tudi vse.

Na cesti je hilux neudoben kot večina takšnih pick-upov. Trese in poskakuje, tukaj ni v primerjavi z ostalimi nič slabši. In seveda, bolj kot je naložen, lepše se pelje. Zadaj so pač listnate vzmeti, zato pa nosilnost znaša eno tono, ki jo lahko na več kot poldrug meter dolgem tovornem prostoru zapeljete na precej nedostopen teren.

Ko se zapeljete na slabo cesto, namreč vse te prednosti pridejo do izraza. Super potegne in med vožnjo po zahtevnem terenu se odlično obnese tudi samodejni menjalnik, ki bolj zvezno prenaša moč na podlago. Predvsem velik štirivaljni turbodizel s kar tremi litri prostornine se tukaj odlično obnese v primerjavi s prostorninsko manjšimi motorji (na primer dvolitrski pri volkswagnu amarok ali 2,2-litrski pri fordu ranger, pri katerem je sicer v ponudbi še 3,2-litrski). Enostavno ima več navora tik nad prostim tekom, tudi če ga prej omenjena potem prekašata po zalogi navora pri večjih vrtljajih motorja. Spet pa nima nobenih posebnih pomagal, recimo vsaj za spuščanje po klancu, ki bi ga lahko prenesli iz land cruiserja, tako da se boste zanesli bolj nase. Če primerjamo tehnične podatke o kotu približevanja in oddaljevanja na terenu s prej omenjenima konkurentoma, je hilux ravno na sredini. K sreči nima preveč plastičnih okraskov in prenizko nameščene registrske tablice, ki jih takoj izgubite v kakšnem blatu, je pa za slabšo prehodnost na terenu kriva bočna stopnica, na kateri si tudi vedno znova umažete hlačnice.

Za vsaj 35.200 evrov za takšnega, ki ima najboljši paket opreme, bi vseeno lahko dobili še kaj več, čeprav je kot del serijske opreme na voljo tudi vzvratna in zelo praktična kamera, ki prikazuje sliko na osrednjem zaslonu, ki je občutljiv na dotik in s sistemom Toyota touch ponuja nekaj uporabnih funkcij. V celem se zdi, da konkurenca prehiteva hiluxa po levi in desni in vse, kar mu je še ostalo, je ime. Je pa še vedno eden najbolj pristnih pick-upov, brez številnih elektronskih pomagal, nepotrebne opreme in okraskov na zunanjosti. Ampak, če je to tisto, kar iščete, lahko mirno kupite tudi rabljen pick-up.