Veliki Gatsby

Leta 1968 se je James O’Donnell, sicer investicijski bankir in strasten ljubitelj lepih avtomobilov, odločil, da združi moči z legendarnim Chryslerjevim oblikovalcem (Virgil Exner), ker je želel obuditi legendarno severnoameriško 'High-End' znamko Stutz, ki jo je leta 1934 ubila velika depresija, ki je razdejala tedanje gospodarstvo v ZDA. Tako smo 7. januarja leta 1970 dobili rahlo nenavadno oblikovano družino zelo prestižnih modelov (blackhawk, bearcat convertible, victoria, IV porte, diplomatic sedan in royale limousine) ponovno obujene aristokratske znamke Stutz, ki so bili znova namenjeni samo najpomembnejšim in najbogatejšim zemljanom. Tehnološko platformo za vse prej omenjene ročno izdelane modele je zagotovil tedanji velikoserijski pontiac grand prix coupé (Pontiacova 'Überpremium' različica kupe modela grand le mans, ki je predstavljal premium nadgradnjo tedanjega modela malibu znamke Chevrolet), ki je leta 1978 olajšal ameriškega kupca za 4879 $ (pontiac grand le mans: 4405 $, chevrolet malibu classic limousine: 4204 $ (tedanja nemška prodajna cena: 19.200 nemških mark)). Za skoraj enako vsoto (20.484,80 nemških mark) si je Nemec takrat lahko omislil tudi najcenejši mercedes-benz D200 (W123) …

V tem času (leta 1976) je kupec, ki si je to lahko privoščil, za osnovno opremljeni model blackhawk coupé (dolžina: 5766 mm, širina: 2007 mm, višina: 1372 mm, medosna razdalja: 2946 mm, masa avtomobila: 2400 kg, pnevmatike: LXX-17) odštel točno 69.500 ameriških dolarjev. Pod motornim pokrovom tega ročno izdelanega vozila, ki je nastajalo samo v Italiji (najprej Modena, kasneje Torino), se skriva 7,5-litrski bencinski V8 motor znamke Chevrolet, ki je lastniku zagotavljal 200 KM pri 3500 vrtljajih v minuti ter 467 Nm motornega navora pri 2000 vrtljajih v minuti. Tako motoriziran stutz je lahko dosegel največjo hitrost 200 km/h ter zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v enajstih sekundah. Ker je ta stutz znal pokazati svoj aristokratski status tudi s prekomerno povprečno porabo goriva (22-litrov na 100 km), so mu Američani vgradili 95-litrski rezervoar za gorivo. Svoj aristokratski status pa je pokazal tudi ob prvem ogledu notranjosti, kjer so vedno uporabili samo najboljše britansko usnje (Connoly Brothers of London), orehovino iz Milana, večje število talnih oblog iz kož mladih italijanskih jagenjčkov ter zavidanja vredno količino 24-karatnega zlata, ki so ga uporabili namesto današnjega in tedanjega dobro meščanskega kroma …

Prvega stutz kupe iz nove generacije modelov te znamke je naročil Frank Sinatra, vendar ga je na koncu kupil Elvis Presley, ki ga je uporabljal kot osebno transportno sredstvo do konca svojega življenja. Do leta 1976 so kupcem ponudili še vse prej omenjene modele, ki so bili lahko opremljeni tudi z vgrajenimi mizicami iz orehovine, avtotelefonom ter delujočim TV-sprejemnikom. Leta 1976 se pojavi najdaljša, 'twenty-five foot Stutz Royale Limousine' (medosna razdalja (približno): 4,4 metra), ki je potnikom zagotavljala serijsko varnost pred pehotnim orožjem in tudi pred drobci granat, zato je bila priljubljena pri nekaterih kraljevskih hišah ter med diplomati. Za osnovno, krajšo oklepno različico (diplomatic sedan) te limuzine so Američani takrat zahtevali najmanj 185.000 ameriških dolarjev, prej omenjena osnovno opremljena 'Royale' limuzina pa je imela leta 1976 prodajno ceno 235.000 ameriških dolarjev. V primeru, ko je kupec izbral vso možno dodatno opremo je cena poskočila na astronomskih 550.000 ameriških dolarjev. Da bi razumeli te številke, morate vedeti, da je kupec v ZDA za takrat najdražjega novega cadillaca (7 ali 8-sedežni fleetwood limousine) odštel točno 19.462 ameriških dolarjev, za manjši model seville, ki so ga ponujali tudi nemškim kupcem pa so Američani zahtevali točno 14.267 ameriških dolarjev (nemška prodajna cena: 42.500 nemških mark). Za podobno vsoto si je Nemec leta 1978 lahko omislil mercedes-benz 350 SL (41.104 nemških mark) ali pa limuzino 450 SE (43.310,40 nemških mark) …

Leta 1981 so Američani prejeli naročilo za izdelavo tridesetih 'four-door convertible hard-tops',  ekskluzivnih oklepnih limuzin, ki so lastniku zaradi vgrajene daljinsko vodene strešne mitralješke kupole lahko zagotovile veliko več kot samo 5 'Euro NCAP zvezdic'. Vse naročene primerke so tudi izdelali in dostavili naročnikom. O tem kako vpliven in prepoznaven je bil Stutzov avtomobilski posebnež v tistem času pa priča tudi poizkus ustvaritve podobnega, vendar ob primerjavi s stutzi nizkocenovnega izdelka ameriške znamke Standard Motors, ki je kupcem v tem času (1976) ponujala limuzino ter kupe z oznako 'Classic Coach III' (osnova: chevrolet caprice & monte carlo), ki sta posnemala tudi tedanje britanske vzornike (Rolls-Royce) …