V maseratija preoblečen citroën

Prvi quattroporte II (AM121) se je v prototipni različici pojavil že leta 1971, vendar v tem primeru ni šlo za serijski izdelek, ker je za njegov nastanek, odnosno kasnejši nastanek samo dveh maloserijskih primerkov, 'kriv' izredno bogati Arabec (Aga Khan) iz Pariza, ki je leta 1972 obiskal tedanji pariški avtomobilski salon, kjer se je na razstavnem prostoru oblikovalske hiše Frua bohotila študija nove, druge generacije modela quattroporte, ki jo je po naročilu znamke Maserati oblikoval slavni Pietro Frua. Aga Khan, ki je bil v tistih časih že lastnik manjše 'flote' (v njej so se nahajali tudi štirje primerki prve generacije modela quattroporte …) prestižnih maseratijev, se je kasneje oglasil pri prej omenjenem italijanskem oblikovalcu pločevine in naročil en primerek limuzine, ki je bila zasnovana na nekoliko podaljšani (+ 20 cm) tehnološki platformi serijskega modela indy, seveda v povezavi z njegovim serijskim V8 motorjem.

Ob tem velja omeniti, da imata maloserijska predstavnika modela quattroporte II (AM121) vgrajene različne pogonske sklope, medtem ko oblikovno ne odstopata drug od drugega. Prvi pariški prototip z vgrajenim 4,7-litrskim bencinskim V8 motorjem je takrat pristal v rokah španske kraljeve družine, Aga Khan je v septembru leta 1974 prejel verzijo z vgrajenim 4,9-litrskim pogonskim sklopom. Dogajanje glede obeh prototipov znamke Frua so tedaj pozorno spremljali tudi pri znamki Maserati, ker jih je ta izpeljani posel zelo presenetil in jih celo opogumil, ker so posledično prižgali zeleno luč za nastanek nove generacije modela quattroporte, ki jo je oblikoval legendarni Marcello Gandini v času, ko je še delal za oblikovalsko hišo Bertone. Tako se je leta 1974 na sceni pojavil serijski quattroporte II (AM123), ki pa ni premamil prav veliko kupcev, ker so Italijani v štirih letih proizvodnje s tem modelom prepričali samo 14 kupcev.

Avtomobil z vgrajenim 3,0-litrskim bencinskim V6 motorjem, ki ga lahko mirne duše označimo kot Maseratijevo limuzinsko različico legendarnega citroëna SM, kupcev, ki so bili ob povezavi z modelno oznako quattroporte vajeni vgrajenih Maseratijevih V8 motorjev, enostavno ni mogel prepričati, ker je bil za aristokratsko pojmovanje pač podhranjen (210 KM pri 6500 vrt./min.) in pretežak (1700 kg) in posledično ne ravno najbolj poskočen (največja hitrost: 200 km/h). Poleg tega kupcem ideja o prednjem pogonu v takšnem vozilu ni dišala, so pa hvalili odlično opremljenost in hidropnevmatsko vzmetenje, prevzeto iz citroëna SM, ki je prispeval tudi nekaj karoserijskih sestavnih delov (zunanje vratne kljuke ter par prednjih luči …) ter celotno armaturno ploščo. Sicer je obstajal tudi prototip z vgrajenim 4,0-litrskim V8 motorjem znamke Maserati, vendar je usoda (bankrot v letu 1974 in posledični prevzem s strani znamke Peugeot …) znamke Citroën takrat zapečatila tudi usodo tega prototipa, ker je Italijanom za nadaljnji razvoj takšne serijske verzije zmanjkalo denarja. Večino predstavnikov modela quattroporte II so pokupili bogati Arabci in podobno dobro finančno preskrbljeni Španci, ker Italijanom ni uspelo pridobiti homologacije za prodajo na večini tedanjih evropskih tržišč.

Poslanstvo velikih štirivratnih maseratijev je občutno bolje nadaljevala šele tretja generacija (quattroporte 4.2, quattroporte 4.9 in quattroporte royale) tega modela (1979-1990), ki je v prodajne salone te aristokratske znamke privabila 2.145 kupcev.